S kolesom čez Vršič

Sam kolesarski vzpon na Vršič ni nič posebnega, če pa vzameš s sabo punco, ki ne kolesari prav veliko in kolega, ki tehta 120 kilogramov, pa se vse skupaj sprevrže v zanimiv kolesarski dan. Na hitro lahko rečem da naj je v dobrih dveh urah uspelo pribrcati na prelaz, vmes smo veliki počivali, prehitelo nas je morje kolesarjev in celo en tekač.


Anja počiva pri Ruski kapelici

Pavza malo pred ciljem. No potem smo na spodnjem parkirišču naredili še eno.


Matej in njegovi kilogrami. Svaka mu čast da je pribrcal na vrh.

Ali stari, smo že na Vršiču.

Obvezno poziranje.



Nato smo se spustili do Bovca, naredili pavzo za malico in se odpravili naprej proti Kobaridu. Pri Nadiži smo prespali v nekem "vikendu". Z Anjo sva postavila šotor, zato ker sem ga pač vlekel s sabo (prvoten plan je bil, da prespiva v kampu).

Lepo smo se najedli.

Prenočišče.


Naslednji dan sva se z Anjo zapeljala do Volarij in se pri Viliju namakala v Soči.



Sledil je še "spust" do Mosta na soči in povratek domov z vlakom. Nekaj kolegov je naslednji dan ubralo isto smer, le da niso hoteli plačati vlaka. Do Bohinja so se odpravili kar s kolesom skozi predor.

Čakanje na vlak. Nisva bila edina kolesarja s podobnimi načrti. Na vlaku je bila kar gužva.


Ena tipična železničarska fotka.

Na tem potepanju nisem nosil s seboj SLR aparata, temveč majhnega in priročnega Panasonica FX-01, ki sem si ga sposodil od staršev. Z aparatom se zelo zadovoljen, saj glede na svojo velikost in ceno nudi veliko.