Kostanjevica in okolica - prostorske slike

Same prostorske slike so na moji strani. Tokrat sem se prvič malo bolj resno podal v slikanje prostorskih slik v HDR tehniki. Vsaka slika je sestavljena iz 18ih slik. (običajna prostorska slika je sestavljena iz 6ih slik). To je 3x6 slik (ena -2EV, ena 0EV in še ena +2EV). S programom PTGui sem naredil panorame in tudi samo hdr prostorsko sliko. Kasneje se je izkazalo da hdr datoteke generirane s PTGuijem ne dajejo dobrih rezultatov pri tone mappingu v PS ali Photomatixu, zato sem s PTGuijem kreiral 3 ločene layerje (spet -2,0 in 2EV) in iz njih naredil hdr datoteko in tonemapping v Photomatixu.

Prav tonemapping mi je povzročal največ težav. Nekako je težko dobiti tisto pravo kombinacijo vseh opcij. Enkrat je premalo kontrasta, drugič so srednji toni pretemni, barve prežive, na robu neba se pojavijo artefakti, ...

Pri tejle sem okoli drevesa dobil zelen štih, ki je verjetno posledica flare-a in bi ga moral odstraniti že pri osnovnih layerjih.


Pri tejle nisem čisto zadovoljen z barvami. Sploh cerkev ima en čuden štih.


Tale ima v sencah en čuden šum in banding (drevesa pri reki), morda je še malo presvetla, pa fant ima ene artefakte na riti, posledica opcije v Photomatixu, ki zazna premikajoče objekte pri generiranju hdr slik in preprečuje nastanek "duhcev".

Tale je pa pretemna, drugače pa ok. Nekako sem le naredil teh 5 hdr prostorskih slik. Kako se vam zdijo? Ima kdo kakšne izkušnje s tone mappingom, kakšen nasvet, ...

Kostanjevica na Krki

Torek in praznično sredo sva z Anjo izkoristila za krajši oddih v Kostanjevici na Krki, bolj natančno v Ivanjšah. Namakala sva se v toplicah, se potepala po Gorjancih in pila cviček.

Cerkev Sv. Marije v Malih Vodenicah

Cistercijanski samostan, galerija Božidar Jakac, forma viva.

Še enkrat, v ozadju cerkev v Slinovcih

Malo igranja, f2.8, 200mm.

Še ena originalna.

Anja se medtem hladi v senci.

Prostorske slike sledijo, z njimi sem se poigral v HDR tehniki. Z rezultati sem navdušen, s porabo časa za pripravo ene HDR prostorske slike pa niti ne.

S kolesom čez Vršič

Sam kolesarski vzpon na Vršič ni nič posebnega, če pa vzameš s sabo punco, ki ne kolesari prav veliko in kolega, ki tehta 120 kilogramov, pa se vse skupaj sprevrže v zanimiv kolesarski dan. Na hitro lahko rečem da naj je v dobrih dveh urah uspelo pribrcati na prelaz, vmes smo veliki počivali, prehitelo nas je morje kolesarjev in celo en tekač.


Anja počiva pri Ruski kapelici

Pavza malo pred ciljem. No potem smo na spodnjem parkirišču naredili še eno.


Matej in njegovi kilogrami. Svaka mu čast da je pribrcal na vrh.

Ali stari, smo že na Vršiču.

Obvezno poziranje.



Nato smo se spustili do Bovca, naredili pavzo za malico in se odpravili naprej proti Kobaridu. Pri Nadiži smo prespali v nekem "vikendu". Z Anjo sva postavila šotor, zato ker sem ga pač vlekel s sabo (prvoten plan je bil, da prespiva v kampu).

Lepo smo se najedli.

Prenočišče.


Naslednji dan sva se z Anjo zapeljala do Volarij in se pri Viliju namakala v Soči.



Sledil je še "spust" do Mosta na soči in povratek domov z vlakom. Nekaj kolegov je naslednji dan ubralo isto smer, le da niso hoteli plačati vlaka. Do Bohinja so se odpravili kar s kolesom skozi predor.

Čakanje na vlak. Nisva bila edina kolesarja s podobnimi načrti. Na vlaku je bila kar gužva.


Ena tipična železničarska fotka.

Na tem potepanju nisem nosil s seboj SLR aparata, temveč majhnega in priročnega Panasonica FX-01, ki sem si ga sposodil od staršev. Z aparatom se zelo zadovoljen, saj glede na svojo velikost in ceno nudi veliko.

Mala Mojstrovka

V četrtek smo se s sodelavci odpravili na plezalni izlet na Malo Mojstrovko. Izbrali smo Hanzovo pot za vzpon in bolj prijazno južno pot za spust.


















Tale post je ob enem tudi test integracije Lightbox2 v blogger. Stvar deluje dokler so slike na drugem strežniku. Slike, ki jih naložim na blogger pa ne delujejo (v neskončnost se vrti znak za nalaganje slike).

Triglav

Nekaj slik iz izleta na Triglav, 21. in 22. 7. 2007.

Pogled iz Komarče.

Ko Anja zagleda kočo pri Triglavskih jezerih takoj pokliče domov in začne mami razlagati kako lepo je tu. Jaz pa nabiram plus točke ker sem jo spravil sem. :) Pozneje jih bom tudi izgubil :)

Ledvička. Še nekaj plus točk zame.

Prehodavci. Plus točke se kopičijo.


Triglav iz Kanjevca, sedaj sem zaradi napornega vzpona v žgočem soncu že izgubil nekaj plus točk.


Dolič. Tukaj sem ravno na nuli. Spust iz Kanjevca direktno na dolič ni bil prijeten.


Triglav. Obvezen krst in veselje.


Za konec pa še en svizec (brez čokolade).

Prostorske slike - Samos, Triglav, Mala Mojstrovka

Da ne bom dolgovezil in za vsak izlet pisal svojega posta sem se odločil da združim prostorske slike zadnjih treh v eno objavo. Najprej Samos.

Grad nad Potamijem:


Prijazna gostilna v malem mestecu Vourliotes:


Mikro Seitani. Mala plaža do katere je pol ure hoje, do njene večje sestre (Megalo Seitani) pa še pol ure dlje. Na poti nazaj si je kolegica zvila gleženj in je komaj prepešačila do avta. Nalednji dan je bil gleženj lepe modro zelene barve. No sedaj je že ok.


Potem Triglav. Z Anjo sva od dokaj zgodnji uri izpred Savice zagrizla steno Komarče. Kmalu sva prišla do koče pri Triglavskih jezerih in se hitro odpravila naprej do Ledvičke:


Pot naju je vodila do prehodavcov, kjer se razled odpira v Trento:


Prvotni načrt je bil ubrati plezalno pot do Doliča, vendar so naju v koči posvarili da brez čelade pot ni varna (Gamsi prožijo kamenje). Zato sva se obrnila in se preko Hribaric vzpela na Kanjavec, kjer se poleg Trente odpre še pogled na Triglav:


Prespala sva v Tržaški koči na Doliču, kjer je bilo ogromno ljudi (in ena pipa iz katere je voda kapljala, ne tekla). Ker v bližini ni nobenega izvira pitne vode sva jo bila prisiljena kupiti (3€ za liter in pol)


Zjutrja sva se opravila proti Triglavu, kjer je bilo malo manj ljudi (vendar še vedno preveč za moj okus). Vsaj pot proti Kredarici je bila dokaj osamljena, kar je pomenilo malo gužvanja in srečevanja na izpostavljenih delih.


Na Kredarici sva se okrepčala in uživala v pogledu na dolino Vrat in Krme. Spustila sva se v slednjo, kjer naju je čakal prevoz. Sledil je še izlet do Bohinja, kjer sva na obali spila zasluženo pivo, pri Savici vzela avto in se proti večeru odpravila domov.


In za konec sledi še vzpon na Malo Mojstrovko. Izbrali smo Hanzovo pot, ki je odlično varovana. Adrenalin mi je sproščalo le vrtenje pri slikanju prostorskih slik v steni:


Ko prideš iz najstrmejšega del Hanzove poti se ti odpre pogleda na Vršič, Tamar, Alpe, še Kepa se vidi v ozadju:


Čisto pod vrhom pa se lepo vidita Mangart in Jalovec.


Iz vrha je razgled podoben:


Nad škrbino se odpre pogled na Vršič in Alpe:


To bo za enkrat vse. Objava običajnih fotografij iz Triglava in Male Mojstrovke pa sledi v prihodnjih dneh.